Barvo polti določa kar nekaj dejavnikov, med najbolj pomembnimi pa sta melanin (specifični pigment kože) in hemoglobin (krvni pigment).

Kaj je hiperpigmentacija?
»Naravna« stopnja pigmentacije je dedna, nanjo pa vplivajo dejavniki kot je temnenje kože pod vplivom sončnih žarkov (hiperpigmentacija, ki jo povzroči izpostavljanje soncu) in motnje pigmentacije (prevelika količina – hiperpigmentacija; premajhna količina – hipopigmentacija).
Glede na njihov obseg, motnje pigmentacije označujemo kot difuzne (razpršene) ali lokalizirane.
PREVELIKA KOLIČINA PIGMENTA
Termin „hiperpigmentacija“ se uporablja za različne pigmentacijske motnje. Hiperpigmentacijo lahko povzroči prevelika količina melanina v vrhnjih plasteh kože. Nenormalna porazdelitev melanina pa povzroča stanje, ki ga imenujemo »pigmentacijske pege«.
Hiperpigmentacije so pogost vzrok za obisk dermatologa, še posebej, če se pojavijo na izpostavljenih delih telesa (obraz). Pred pričetkom kakršnegakoli zdravljenja je zelo pomembno določiti vzrok za nastanek pigmentacijskih peg. Dve najbolj pogosti obliki hiperpigmentacije sta melazma in lentigo.
MELAZMA: MOČNO IZRAŽENA PIGMENTACIJSKA MOTNJA

LENTIGO: ZNAK STARANJA KOŽE, A V GLAVNEM ZNAK IZPOSTAVLJANJA SONCU

Vsi poznamo majhne rjave madeže, ki nastanejo na obrazu, vratu in rokah starejših ljudi. »Starostne pege«, znane tudi kot lentigo ali sončni lentigo so neposredna posledica izpostavljanja soncu in eden prvih znakov (foto)staranja kože. Prve spremembe se pojavijo pri 40-tih in pogosteje pri ljudeh svetle polti. Za zdravje omenjene spremembe niso nevarne, a jih je kljub temu potrebno spremljati in ne izpostavljati soncu, da preprečimo možnost, da se spremenijo v kancerogene tvorbe.
Hiperpigmentacije, ki so nekoč veljale za neizbežno posledico staranja, je danes možno posvetliti s pomočjo različnih dermatoloških tehnik, ki so postavljene pred zahtevno nalogo, saj pege odstopajo od splošno priznanega ideala lepote, ki poudarja poenoten videz polti.